Acculturando - Svet kulturne dediščine

 RAZVOJ MEDNARODNEGA VARSTVA KULTURNE DEDIŠČINE

»Statuae nec in toto mutae sunt, quando a furibus percussae custodes videntur tintinnibus ammonere.«                                                                       Cassiodoro (Variae VII, 13)

Zgodovina kulturnih dobrin je ne obhodno vezana na zgodovino vojn in vojaških spopadov. Medtem ko so vojne po eni plati predstavljale sredstvo za razširitev nacionalnega ozemlja in uničenje sovražnih ljudstev, so po drugi imele retorzije proti kulturnim dobrinam slednjih globlji simbolični in ekonomski pomen. Iznakaziti znake neke kulture je pomenilo izraziti lastno zaničevanje in nadrejenost v razmerju do slednje. Dalje, kulturna dediščina premagane in okupirane države je predstavljala tudi vojni plen zmagovalcev in del nagrade vojakom. Kulturne dobrine z določeno vrednostjo (v zlatu ali srebru) in umetnine so pred 19. stoletjem bile zelo pogosto tarča vojaškega ropanja, poškodovanja med boji ali pa uporabljene za reparacije po končanih vojaških spopadih.[1]

Zanimanje mednarodne skupnosti za kulturno dediščino se je zatorej posledično razvilo vzporedno z nizanjem spopadov in njihovih uničujočih posledic. Sama kodifikacija discipline varstva kulturne dediščine v času vojaških spopadov se je vršila preko raznih konvencij od konca 19. stoletja do naših dni.[2]

Leta 1833 je bil izdan piemontski albertinski pravilnik (od kralja Carla Alberta), leta 1863 pa Lieber's Instructions v ZDA. Dokumenta se ne ukvarjata neposredno z zaščito kulturnih dobrin kot ločene in posebne kategorije premoženja, vendar uvajata nekatera temeljna načela, ki jih je potrebno upoštevati tekom oboroženega spopada (na prim. prepoved plenjenja) ter jih imeti pred očmi kot model pri sprejemanju nadaljnjih vojaških pravilnikov v Evropi. Ruski car Aleksander II se je leta 1874 naslonil ravno na Liber's Instructions pri pripravi svoje Bruseljske deklaracije. Njegov predlog je predvideval, naj vsa nadaljnja vojaška pravna normativa civilnih narodov upošteva te norme in načela, ki so nato prešla celo v običajno pravo vojaškega področja. Takratne razmere še niso bile dovolj naklonjene takšnemu projektu, zato noben šef oz. predsednik države ni hotel kot prvi podpisati deklaracije brez trdnih zagotovil o strogem upoštevanju vzajemnosti. Ob tem pa je bil vseeno oblikovan mednarodni komite pravnih strokovnjakov z nalogo, naj preuči in pripravi vojaška pravila, primerna za predlaganje pripravljavcem prihodnjih pravilnikov. Delo komiteja se je zaključilo leta 1880 z oxfordskim priročnikom o pravu in običajih kopenske vojne, ki je bil namenjen služiti kot zgled vsem nadaljnjim pravnim regulacijam.[3]

29. julija 1899 je bila sprejeta Haaška konvencija o običajih kopenske vojne, ki je predvidevala obveznost pravočasno poskrbeti za varnostne ukrepe glede zgodovinskih spomenikov ter določenih objektov (posvečenim veri, umetnosti ali znanosti), če niso bili le-ti sočasno v uporabi tudi za vojaške namene. Konvencija je kategorično prepovedovala vsakršno krajo, plenjenje ali racijo kulturnih dobrin kot tudi napad ali bombardiranje urbanih naselij brez obrambe.[4]

Celih 55 let pozneje je bila sprejeta Haaška konvencija o varstvu kulturnih dobrin med oboroženimi spopadi (14. maj 1954), ki je doprinesla nekatere nove koncepte:

• kulturna dobrina ne pripada ne državi ne posestniku posamezniku, ampak celotnemu človeštvu, v imenu katerega jo je potrebno varovati in ohranjati;
• kulturna dobrina ni več objekt plenjenja ali menjave (za vojaške reparacije), temveč je tudi sama žrtev;
• kulturna dobrina mora biti označena z mednarodnim poenotenim označevanjem (Modri ščit, ponovljen trikrat).[5]

Obenem s konvencijo je pričel veljati tudi Pravilnik (vsebuje pogoje za vpis v mednarodni register kulturnih dobrin pod specialnim varstvom) in Protokol (postavlja norme namenjene preprečevanju protipravnemu izvozu dobrin iz okupiranega ozemlja in regulira zahteve za restitucijo le-teh ob koncu spopadov). Drugi Protokol h konvenciji je bil nato sprejet šele leta 1999, z namenom izboljšati varstvo in vzpostaviti še okrepljeni sistem varovanja za določene vrste kulturnih dobrin.

V mednarodnem kontekstu se je glede kulturnih dobrin postopoma razvilo razlikovanje med varovanjem med vojno na eni in varovanjem v mirnem času na drugi strani.[6] Medtem ko je bila prva koncepcija vključena v besedila vojaških pravilnikov že pred stoletji, se je druga pojavila šele s širitvijo ideje o tem, da bi države morale biti sposobne zaščititi lastne kulturne dobrine še preden do spopada sploh pride, da bi sploh lahko bilo govora o učinkovitem varstvu. Tekom prve svetovne vojne se je namreč ugotovilo, da so bili veliko bolj poškodovani spomeniki tistih držav, ki so bile v vojni od začetka, proti tistim, ki so v spopad vstopile pozneje, saj so slednje imele več časa za pripravo.

V mirnih časih so aktualni predvsem problemi na področju protipravnega trgovanja z umetninami, restitucijo ukradenih ali nelegalno izvoženih dobrin ter z varovanjem specifične kulturne dediščine (arheološka, podvodna itd.). Omenjene problematike so bile kronološko urejene s sledečimi mednarodnimi dokumenti:

-          1969: Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/99);

-          1970: Konvencija UNESCA o sredstvih za preprečevanje uvoza, izvoza in protipravnega prenosa kulturnih dobrin (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 50/73);

-          1972: Konvencija UNESCA o svetovni kulturni in naravni dediščini (Uradni list SFRJ, št. 56/74);

-          1982: Konvencija iz Montego Bay-a o varstvu podvodne kulturne dediščine (Uradni list Evropskih Skupnosti L 322/32);

-          1985: Evropska konvencija o varstvu arhitektonskega bogastva (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/91);

-          1995: Konvencija UNIDROIT o ukradenih ali protipravno izvoženih kulturnih dobrinah (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 6/04);

-          2001: Konvencija UNESCA o potopljeni kulturni dediščini (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 1/08).

---

[1]              Ravasi, Carcione, Patrimonio in pericolo. I beni culturali tra salvaguardia e valorizzazione, Edizioni Nagard, Milano, 2003, str. 185.

[2]              Albano Antonio, Lanzaro Antonio, Pecoraro Maria Luisa, Legislazione Internazionale e Comunitaria dei Beni Culturali, Edizioni Giuridiche Simone, Napoli, 2005, str. 29.

[3]              Ravasi, Carcione, n.d., str. 86.

[4]              Petrič Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, Ljubljana, 2000, str. 8.

[5]              Ravasi, Carcione, n.d., str. 191.

[6]              Petrič Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, n.d., str. 8.